ŠKOLJKE

Školjke so dragocena morska hrana v oklepu, zaradi katere so se neko? Rimljani vojskovali z Bretonci. Grki so lupine školjk uporabili za glasovalne listi?e, v prah zdrobljene pa uporabili kot afrodiziak.

Školjke niso samo okusno živilo, ki se ga da hitro in preprosto pripraviti na veliko na?inov. So tudi ?udovit okras morja, ki so ga imeli mnogi pesniki za prispodobo najbolj misti?nega dela ženskega telesa.

Školjke sodijo med mehkužce, torej med živalce, ki nimajo notranjega okostja. Mehkužci so razdeljeni na ve? skupin, od katerih pa so splošno najbolj znani glavonožci, polži in školjke. Od polžev in tudi drugih mehkužcev se školjke še najbolj razlikujejo po tem, da imajo dve lupini, ki pa sta povezani z eno ali dvema mišicama. Ve?ina školjk ima enaki, izbo?eni lupini. Zelo jih je cenil tudi pisatelj in strasten jedec Balzac, ki je bojda hrano delil na dve skupini, na navadno in božjo. Med božjo hrano so sodile samo školjke, in sicer ostrige.

a.B.

Slika 1a: A.Botticelli

S. Dali.

Sistematika školjk (po J. Hadžiju)

•    Kraljestvo: Živali (Animalia)
•    Deblo: Nečlenarji (Ameria)
•    Poddeblo: Mehkužci
(Mollusca,Lat. molluscus = mehek)
•    Razred: Školjke (Bivalvia, bis – dve/dvojen, valvae – lupine, »vratna krila«)

Osnovne biološke značilnosti školjk

•    večinoma so to morski bentoški organizmi, v manjši meri jih najdemo tudi v brakičnih in sladkih vodah,
•    živijo tako v plitvinah kot v velikih globinah (5000m),
•    aktivno gibljive in sesilne,
•    velikost varira od nekaj mm do 1,5m,
•    telo bočno sploščeno, glava reducirana,
•    prostrana plaščna votlina z vhodnim in izhodnim sifonom,
•    filtratorski organizmi pomembni za prečiščevanje vode, gospodarski pomen (biseri, prehrana), parazitski stadiji sladkovodnih školjk,
•    razširjene po celem svetu.

Anatomija in fiziologija školjk

Osnovni anatomski deli školjke:
•    vrh, kljun školjke – najstarejši del školjke, del, kjer se dve lupini združita,
•    prednji in zadnji adductor – mišice zapiralke, zapirajo školjčni lupini,
•    plašč – tkivna struktura, ki se ob lupini razteza in »objema« vse notranje mehke dele školjke, delno služi tudi dihanju, oz. izmenjavi plinov,
•    škrge – lamelne ali mrežaste strukture, dobro prekrvavljene, služijo za prehrano in izmenjavo plinov (dihanje), ko školjka preko vstopnega sifona usmerja vodo proti škrgam, gredo delci proti ustom,
•    noga – služi za premikanje, kopanje v substratu, lahko izloča bisusne niti za prijem na podlago,
•    zobje – izrastki na lupini za boljše prileganje lupin,
•    ligament – odpira in zapira školjčni lupini,
•    usta,
•    prebavni trakt,
•    vstopni in izstopni sifon – služi kroženju vode v/iz školjke.

Tridacna spp. (povzeto po Wikipedia).

Tridacna spp. (povzeto po Wikipedia).

Anatomija školjke (prirejeno po Gina Mikel).

Anatomija školjke (prirejeno po Gina Mikel).

Zanimivost

Pri klapavicah, kakor tudi pri številnih drugih vrstah školjk, so bisusne niti eno najboljših naravnih lepil v morskih organizmih, pritrditev na podlago pa izredno močna.
» Odlična adhezija in vodoodpornost pri pritrditvi morskih živali na razne podlage sta postali izziv za strokovnjake in raziskovalce. Od vseh morskih živali najbolj izstopa adhezija školjk na čeri, ladijske trupe, kamenje in nekatere ostale podlage. Naravna veziva, ki jih proizvedejo morski organizmi, so ključnega pomena za interakcijo med organizmom in podlago. Podlaga je lahko biološkega ali nebiološkega izvora, bistveno vlogo pri adheziji pa odigrajo proteini, ki nastajajo v posameznem delu organizma. Mnogi proteini,ki nastajajo v školjkah, imajo polifenolno naravo, so nestrupeni, biološko razgradljivi in so okolju prijazni ter industrijsko uporabni. Morske školjke, med njimi užitna klapavica (Mytilus edulis), se v vodnem okolju pritrdijo na najrazličnejše površine z izredno močno in vzdržljivo vezjo. Trenutno ne obstaja sintetično lepilo, ki bi v takšnih razmerah lahko konkuriralo temu organskemu vezivu in izkazalo podobno adhezijo na površine kot so steklo, plastične mase, les, beton in teflon (Aleš Ugovšek, Milan Šernek, Naravni materiali za izdelavo sodobnih lepil za les)«.