Zakaj klapavica in ne datelj?

Morski datelj (lat. Lithophaga lithophaga, imenovan tudi prstac) je zavarovan s številnimi predpisi in mednarodnimi konvencijami, kar kaže na resnost problema. Pri tem ne gre le za morskega datlja, temveč za celotno morje in morski ekosistem, katerega ohranjanje je ogroženo zaradi nabiranja teh školjk.

Morske datlje nabirajo izključno zaradi njihove uporabe v kulinariki, nabiranje pa ogroža biotsko pestrost Sredozemskega morja. Datlje nabirajo tako, da s kladivom razbijejo kamnito morsko dno. S tem uničujejo celotni živalski in rastlinski svet obalnega morja. Z uničenjem morskega dna v trenutku porušijo naravno ravnovesje, ki se je oblikovalo v dolgih stoletjih ali tisočletjih.
Zaradi zahtevnih razmer v obalnem morju je obnova uničenega morskega dna izredno počasna, včasih celo nemogoča. Lahko traja več desetletij, da skale ponovno prekrijejo spužve in drugi organizmi, da se ponovno naselijo morski datlji, da med algami in v novo izvrtanih rovih ribe najdejo zavetišča. Pogosto zaradi neugodnih razmer (vpliv valovanja, prisotnost morskih ježkov, stalno razbijanje) skale za vedno ostanejo gole.
Posledice podvodnega uničevanja narave običajno opazimo dosti kasneje kot uničenje gozdov, rek ali travnikov. A čeprav so našim očem skrite, žal niso nič manjše. Uničenje morskega dna in živega sveta dolgoročno negativno vpliva tudi na ribištvo, gostinstvo in turizem (manj rib v obalnem morju, zmanjšana raznolikost živega sveta, območja manj privlačna za kopanje in potapljanje, ipd.). Zaradi izredno počasne rasti morskih datljev ter počasne ali celo nemogoče obnove uničenega okolja  je nabiranje morskih datljev izrazito netrajnostna dejavnost. Nekateri strokovnjaki ga primerjajo z uničevanjem koralnih grebenov in črpanjem omejenih zalog nafte. (vir: http://www.zrsvn.si)

S tem je porušeno naravno ravnovesje, raznolikost živega sveta upada. Ogrožena je biotska raznovrstnost celotnega Sredozemskega morja, poleg narave pa so oškodovani še vsaj ribiči in turistično gospodarstvo.

Zato ohranimo morje in jejmo klapavice, ki so gojene naravno, brez dodanih krmil, zdrave za ljudi in živali. Z uživanjem klapavic ne rušimo naravnega ravnovesja in ne podpiramo uničevanja narave in njene biotske raznovrstnosti. Pa še cenovno so najdostopnejše!

Gojenje školjk ostaja dejavnost ekstenzivnega gojenja. Temelji večinoma na primerkih, rojenih v naravi, in na hrani, ki jo ponuja okolje, brez kakršne koli primesi. Krme pri gojenju školjk ne uporabljamo, saj se školjke prehranjujejo s filtracijo vode v kateri živijo in iz katere črpajo fitoplankton za svojo rast in razvoj.  Velika izpopolnjenost postopka in tehnik omogoča optimalni izkoristek tega, kar ponuja narava. Gojenje ostrig in klapavic v Evropi predstavlja 90 %  proizvodnje školjk. To sta zelo stari vrsti gojenja, saj njuni začetki segajo v antiko.

Zavod za varstvo narave Republike Slovenije se trudi spodbuditi naravi prijazno kulinarično prakso. To med drugim pomeni, da gostinci ne bi več prodajali ogroženih in zavarovanih vrst, temveč le gojene školjke ali tiste, katerih nabiranje ne pomeni grožnje naravi.

ŠKOLJKE SO ZDRAVO ŽIVILO!

Prehranska vrednost klapavice

Školjke so hranljivo živilo in dragocen vir nenasičenih omega 3 in omega 6 maščobnih kislin. Izdatno vsebujejo vitamin B1, veliko beljakovin in minerale kot so jod, cink in fosfor.
Blagodejno vplivajo na živčni sistem, srce in krvne žile.
Zdravo živilo so le, če rastejo v čistem morju, saj dnevno prefiltrirajo med 50 in 75 litrov morske vode. Če je morje onesnaženo, se lahko školjke zelo hitro nalezejo škodljivih sestavin. Zato velja pravilo,da so zdrave školjke le povsem sveže in tiste, ki rastejo v neoporečnem morju.

Klapavica je najbolj razširjena školjka na Jadranu. Meso je okusno in hranljivo. Kot samostojne jedi jih lahko uživamo surove ali kuhane, pa tudi z žara. So odlična sestavina raznih samostojnih jedi, buzar, omak, solat, juh, pic,...  Školjke klapavice niso samo izjemno okusne, pač pa imajo zaradi vsebnosti številnih hranil mnoge pozitivne učinke na naše zdravje in vitalnost. Zato nutricionisti priporočajo, da jih uživamo najmanj trikrat tedensko, kakor to velja za vso morsko hrano. Meso klapavic je zelo okusno in hranljivo, saj vsebuje poleg 82% vode še 10% beljakovin, 1% maščob, 5% ogljikovih hidratov in 2% rudninskih snovi. Klapavica ima 17 do 20% čistega mesa.

Maščobe

Maščoba je hranilna snov, ki na različne načine pripomore k delovanju telesa. Daje mu energijo in pomaga pri delovanju drugih hranilnih snovi. Toda telo potrebuje le majhne količine maščobe, preveliki odmerki nasičenih maščob pa povečajo raven holesterola v krvi.

Poznamo dve različni vrsti maščob:
•    Nasičene maščobe so običajno v trdnem stanju pri sobnih temperaturah in pri shranjevanju v hladilniku. V največjih količinah jih najdemo v hrani živalskega izvora, na primer v mastnih kosih mesa, perutninskem mesu s kožo, polnomastnih mlečnih izdelkih in masti, pa tudi v nekaterih rastlinskih oljih, na primer v kokosovem in palmovem olju.

•    Nenasičene maščobe so pri sobnih temperaturah in pri shranjevanju v hladilniku običajno v tekočem stanju. Nenasičene maščobe so prisotne v rastlinskih oljih, večini oreščkov, oljkah, avokadu in mastnih ribah, na primer v lososu.

Klapavica vsebuje tudi  mononenasičene  in polinenasičene maščobe, ki našemu telesu koristijo in pozitivno vplivajo na zmanjševanje dejavnikov tveganja za nastanek srčnožilnih bolezni:
•    Enkrat nenasičene (mononenasičene) maščobe najdemo predvsem v oljčnem in repičnem olju. Te maščobe varujejo srce in ožilje, zmanjšujejo tveganje za nastanek raka in odpornost na inzulin, fiziološkega stanja, ki lahko pripelje do nastanka sladkorne bolezni.
•    Večkrat nenasičene (polinenasičene) maščobe vključujejo: omega 6 ( linolna kislina ali LK ) in omega 3 ( dokozaheksaenoično ali DHA, eikozapentaenoično ali EPA in alfa linolenska kislina ali ALK ) maščobne kisline. Naše telo teh vrst maščob ne more izdelovati, zato se moramo potruditi, da jih v telo vnesemo s hrano.


Holesterol

Kar 2/3 ali še več holesterola, ki je prisoten v krvi proizvedejo jetra, ostalo slabo tretjino pa v telo vnesemo s hrano. Holesterol se nahaja v hrani živalskega izvora: mesu, šunki, klobasah, hrenovkah, jetrih in drugih mesnih delikatesnih izdelkih, jajčnem rumenjaku (medtem ko beljak holesterola ne vsebuje), rakcih in mlečnih izdelkih, maslu, smetani in siru.

Priporočljiv vnos holesterola s hrano je manj kot 200 mg na dan - 100g klapavic  vsebuje zgolj 28 mg holesterola.


Natrij

Natrij (Na+) je glavni kation telesnih zunajceličnih tekočin. Pomaga pri prenosu hranilnih snovi v celice, sodeluje pri uravnavanju številnih telesnih funkcij (krvni tlak, raven zunajceličnih tekočin in osmoza) in je sestavni del kosti.

Minimalna priporočena količina natrija je 500 mg na dan, priporočena pa od 1800 do 2400 mg na dan - 100g klapavic vsebuje 286mg natrija.


Kalij

Kalij je nadvse pomemben mineral, ki poskrbi za pravilno delovanja celic, tkiv in organov v človeškem telesu. Je ključnega pomena za delovanje srca, zdrave kosti in mišičevja.

Ogljikovi hidrati

Ogljikovi hidrati so nujni za ustvarjanje glikogena v mišicah ter predstavljajo osnovno hranilo za živčni sistem. So vir nepogrešljive energije za naše telo. Označimo jih lahko kot gorivo; dokler je goriva dovolj se gibamo, ko goriva zmanjka, se ustavimo zaradi izčrpanosti in mišičnih krčev.

100g klapavic vsebuje 3.69g ogljikovih hidratov.


Beljakovine

Beljakovine niso samo pomembno hranilo, ampak tudi največja komponenta v telesu, takoj za vodo. Beljakovine predstavljajo petnajst odstotkov telesne teže. Največ beljakovin najdemo v skeletnih mišicah, kar pojasni pomembnost beljakovin pri gibanju. Hrana kot so kruh, žitarice in stročnice, vsebuje precejšnjo količino beljakovin in lahko v kombinaciji z visoko beljakovinskimi izdelki kot so meso, ribe, mleko in jajca, veliko prispeva.

100g klapavic vsebuje 11.9g beljakovin.


Selen

Eno izmed najbolj učinkovitih naravnih zdravil proti raku je obenem tudi eno najbolj preprostih. Govorimo o selenu, katerega učinkovitost v boju proti raku, vključujoč raka dojk, želodca, prostate, jeter in mehurja, so dokazale že številne raziskave. Kot pri večini naravnih snovi, ki preprečujejo pojav raka in drugih bolezni, je tudi količina zaužitega selena pri večini ljudi bistveno premajhna. Le redko kdo izmed nas namreč s hrano zaužije 200 miligramov dnevno.


Vitamin B12

Vitamin B12 (kobalamin) je koencim v biokemičnih reakcijah. Če ga v telesu ni dovolj, lahko pride do megaloblastne makrocitne anemije. Priporočila za starejše dojenčke in otroke izhajajo iz priporočil za mlajše dojenčke (0,06 μg/kg telesne mase) in so interpolirana z upoštevanjem povečevanja mase. Bogat vir vitamina B12 so jetra, meso, ribe, jajca, mleko in siri. Živila rastlinskega izvora vsebujejo sledove vitamina B12 le tedaj, če so bila podvržena bakterijski fermentaciji (npr. kislo zelje). Povprečne izgube pri skrbni pripravi živil v tradicionalni prehrani znašajo okoli 12%. Upoštevati je treba, da se ga povprečno absorbira le 50 % ali manj iz mešane prehrane.

Vitamin B12 je:
•    zelo pomemben za sintezo proteinov in
•    presnovo ogljikovih hidratov in maščob.
•    Skupaj s folno kislino krepi proces nastajanja krvi.
•    Izredno pomemben je za nosečnice in doječe mamice.
•    Krepi absorpcijo in uporabo železa v telesu.
•    Zagotavlja pravilno delovanje procesov v možganih.
•    Zagotavlja pravilno delovanje živčnega sistema.
•    Sodeluje pri obnovi nevrotransmiterja acetilkolina, ki je odgovoren za sposobnost pomnjenja in učenja.
•    Krepi odpornost organizma.


Cink in folat

Cink v telesu sodeluje pri mnogih pomembnih fizioloških funkcijah, kot sta npr. sinteza genskega materiala (DNA) in tvorba novega tkiva, kar pomeni, da je vitalnega pomena za pravilno rast in otrokov razvoj. Cink moramo neprestano vnašati s hrano, saj v telesu ni večjih zalog cinka. V prehrani je precej cinka predvsem v govedini, svinjini, perutnini, ribah in morskih sadežih, jajcih, mleku in mlečnih izdelkih.

Folat je nadrejeni pojem za različne vitaminske spojine z značajem folne kisline.
Ima podobno delovanje kot vitamin B12, eden drugega tudi dopolnjujeta pri delovanju. Stopnja absorpcije je pri folni kislina najvišja. Ločiti pa je potrebno folno kislino in folat. Slednji predstavlja vsoto folatno učinkujočih spojin v prehrani. Folat je pomemben za sintezo DNK in RNK, pri rasti in zorenju rdečih krvničk, pri presnovi ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Sodeluje predvsem pri procesih celične delitve in tvorbi celic. Folat ima preventivno vlogo pri razvoju nevralne cevi pri novorojenčkih.
Pomanjkanje folata je pogosto, saj ga z dnevno prehrano ponavadi ne zaužijemo dovolj in se kaže kot megaloblastna anemija, splošna slabost in lahko tudi kot depresija.


Jod

Jod je sestavina ščitničnih hormonov tiroksina, tetrajodtironina (T4) in trijodtironina (T3). Hormona T3 in T4 uravnavata celično presnovo in celično rast v številnih organih, zlasti v možganih. V nosečnosti so potrebe po jodu dodatno povečane zaradi povečane ledvične prekrvavitve in s tem povezanega povečanega izločanja joda s sečem. Nosečnice naj bi dnevno zaužile okoli 230 μg. Bogat vir joda so morske ribe in druga morska hrana.

Klapavice  so prava zakladnica prehranskih vrednosti. Visoka vsebnost joda pomeni, da so klapavice idealno živilo za osebe, ki imajo težave z delovanjem ščitnice. Neaktivni ščitnici namreč pomagajo, da pospeši proizvodnjo hormona tirozina, pomanjkanje katerega muči večino žensk po 30. letu, ki se pritožujejo zaradi utrujenosti. Izmed vseh školjk imajo klapavice največji delež omega 3 maščobnih kislin, katere pozitivno vplivajo na srce, žilni sistem ter prekrvavljenost, prav tako  tudi folne kisline in vitamina B12, pomanjkanje katerega lahko povzroči utrujenost in okvaro živcev. Že z eno porcijo klapavic boste zaužili dovolj vitamina B12!